Zanimivi so obiski lokalnih festivalov, ki so jih začeli organizirati po vsem otoku že pred nekaj leti. Nekateri so posvečeni orhidejam, drugi tulipanom, tretji oljkam – in seveda priložnost za ozaveščanje o pomenu naravnega bogastva tako za domačine kot turiste, vse skupaj lepo podkrepljeno z glasbo, kulinariko, izdelki domače obrti in velika priložnost za druženje.
Ciper je otok in zato ga obdaja morje, ki je nekaterim sinonim za prosti čas in lenarjenje. In to so seveda s pridom izkoristili bogati lastniki, predvsem Turki, ki so se na obalah Severnega Cipra lotili pozidave z velikimi hotelskimi kompleksi, ki imajo vse, kar se za take hotele spodobi: velike restavracije, savne, manjkati ne smejo igralnice (spet predvsem za turške goste), bazeni, vedno lepo urejene zelenice, brez plevela in na kratko postrižene ter lepo zelene tudi sredi poletja, … Nekaterim podvigom je spodletelo, zmanjkalo je denarja in na čudovitih obalah zdaj stojijo osamljena betonska ogrodja … Zato se raje odpravim tja, kjer ni betonskih megalomanskih projektov, kjer blizu obal ni ničesar, le malce v notranjosti pa so posejane vasice, kjer se še vedno najde tudi kakšna grška cerkvica, domača gostilna s starimi lesenimi mizami in stoli, kjer ti postrežejo odlične pite, ki jih naredijo kar pred tabo, skuhajo dobro domačo turško kavo, ponudijo doma zvarjen raki (»šnops«) in nazdravijo z vami. Nekdo od domačinov zna vsaj malo angleško in komunikacija hitro steče, gostoljubnost je pač na prvem mestu.