Ne vem zakaj, ampak s fakultetnih predavanj o evoluciji človeka sem si najbolj zapomnila nahajališče Dmanisi v južni Gruziji, kjer so našli našega prednika Homo erectusa in pri ponovnem obisku Gruzije sem se odločila, da si moram to nahajališče tudi ogledati. Pred odhodom sem prebrala nekaj člankov o novih presenetljivih odkritjih s te lokacije, kar me je še utrdilo v prepričanju, da je bila odločitev za obisk pravilna.
Pot nas je vodila južno od glavnega mesta Tbilisi in po dobri uri in pol vožnje smo prispeli do odcepa za Dmanisi in Patara Dmanisi, mi smo seveda zavili za Dmanisi, saj se tabla za arheološko lokacijo v Patara Dmanisi vidi le, ko se vračaš nazaj iz Dmanisija. Prišli smo v mesto in pričakovali ogromno tablo in veličasten muzej, namesto tega pa prašne ulice, velik trg s fontano ter manjšo lokalno tržnico v stranski ulici. Pa smo se odločili vprašati na bližnji bencinski črpalki, eni bolj urejenih stavb v mestu.
Pristopil je črnolas možakar in ob vprašanju, kje je muzej, pogledal, kot da bi ga vprašala koliko je kubični koren iz 2, 54. Nič mu ni bilo jasno in seveda smo ob takem vprašanju izpadli skrajno čudni. Delal se je, da razmišlja in se na žalost res ne more spomniti, potem pa se je le znašel in izkoristil kvizka: pomoč prijatelja. Pristopil je debelušen možakar, ki je suvereno iz prve izdavil: “Kulturnii tsentr fontana”.
Vrnili smo se nazaj in previdno sem vstopila v razpadajočo socialistično stavbo, ki sta jo stražila speča potepuška psa. Ob vstopu najprej šok: ogromna prazna avla, obložena s črno-rumenimi ploščicami, ki so že skoraj v celoti odslužile svojemu namenu. Na osrednjem stebru sta bili dve tabli: prva je kazala levo na stopnišče v 1. nadstropju: Administracija, druga je kazala desno v 1. nadstopje: Exibition.
Kulturni dom v Dmanisiju.
Z leve strani je bilo z vrhnjega nadstropja slišati smeh, zato sem se odpravila tja. Po stopnicah sem prišla v nadstropje z dolgim hodnikom in številnimi praznimi sobami, počenimi ploščicami, obrabljenimi vrati, dediščino ruske nadvlade …
Sledila sem smehu in vstopila v odprto sobo, kjer sta dva priletna možakarja gledala televizijo. Ko sta me zagledala, sta otrpnila, kot bi zagledala samega predsednika vlade, eden od njiju je vstal, kot bi ga vrglo s katapulta in v neki mešanici, ki ji jaz pravim ruščina, on pa se je delal, da razume, sva se dogovorila za ogled razstave in nakazal, naj povabim še svoja sopotnika.
Povzpeli smo se v 1. nadstropje desnega trakta in možakar, ki je bil skoraj brez zob, nam je v ruščini razlagal fotografije najdišča. In ponosen povedal, da je bil nekoč učitelj in nas povabil na ogled razstave risb njegovih učencev in fotografije, kjer so bili skupaj z njim v razredu.
Kmalu je prišel še drugi mož iz pisarne in nam podaril knjižico o najdišču v Dmanisiju in to v angleščini. Nov šok, kaj takega v tem revnem kraju res nisem pričakovala.
Prijazni brezzobi vodnik je nato odklenil razstavno dvorano, kjer so bili lično razstavljeni številni najdeni predmeti iz vseh zgodovinskih obdobij, tudi Homo erectus, ki me je najbolj zanimal. Pravzaprav o čem drugem nisem imela pojma, ob gledanju razstave, ki je bila opremljena z gruzijskimi in angleškimi napisi ob vsaki vitrini, pa sem dojela velik zgodovinski pomen kraja, ki bi bil zagotovo pozabljen in ne bi bil zapisan na svetovnem arheološkem zemljevidu, če tu v 80. letih prejšnjega stoletja ne bi našli spodnje čeljustnice Homo erectusa, ki je poselitev evroazijskega prostora pomaknil za milijon let v preteklost. In ob tem sem razmišljala, kako kljub vsemu še vedno vemo malo stvari in koliko teorij se bo ob novih najdbah, morda tudi v Dmanisiju, postavilo na glavo.
Predvsem pa me je presenetilo dejstvo, da je razstavni prostor namenjen predvsem antičnim in srednjeveškim najdbam, saj je v preteklosti tu potekala pomembna trgovska pot, kraj, ki ga je za svoje bivanje izbral “pokončni človek”, pa se je več kot očitno zdel primeren tudi kasnejšim prebivalcem.
Možakar nas je po ogledu prosil, da se vpišemo v knjigo gostov in presenečni smo bili, da so bili gosti pred nami člani baptistične cerkve iz ZDA pred petimi dnevi. Kdo bi si mislil? Nov šok.
Malo smo še poklepetali z gospodom, zanimalo ga je, od kod prihajamo in ko smo mu omenili obisk Svanetija pred tremi leti, so se mu zasvetile oči, saj je sam prihajal od tam, konec 80. let pa ga je zaneslo na jug države. Le kakšna je njegova življenjska zgodba, me je zanimalo, pa ni bilo časa odpirati debate o tem.
Gospod se kar ni mogel posloviti, nas pa je zanimal muzej na arheološki lokaciji. Na poti iz Dmanisija smo prvič uspeli videti tablo, ki je usmerjala na pravo lokacijo in spraševali smo se, ali je to morda namenoma. Ob prvem obisku verjetno vsak, tako kot mi, zavije najprej v Dmanisi. Tako vsi obiščejo tudi neoznačeni muzej, gospod brez zob ima obisk in upraviči svoje delovno mesto, pa zbirka v muzeju v končni fazi sploh ni slaba in je vredna ogleda. In če gospodu z obiskom lahko polepšaš dan, toliko bolje.
Dobrih 10 km vožnje do arheološkega nahajališča ob reki, ki je strugo izdolbla v bazalte, je bila kljub delu na cesti prav lepa. Divja in nedotaknjena pokrajina, izredno slikovita ozka dolina, ki nas je pripeljala do vasice Patara Dmanisi z velikim smerokazom, kot se spodobi. Po nekaj vzpenjajočih ovinkih po luknjastem asfaltu smo prišli do zaprtih vrat. Moja slutnja – kaj pa, če so muzeji tudi v Gruziji zaprti ob ponedeljkih in zakaj za vraga tega nisem preverila že pred odhodom – se je skoraj uresničila. Ampak vrata so bila odklenjena in peš smo se odpravili do razvalin srednjeveškega mesta, kjer so bile ohranjene le tri stavbe: čudovita stara cerkev s skromno lepo notranjostjo, starogruzijskimi napisi na zunanjem kamnitem zidu, stavba, v kateri je verjetno živel pop, ki nam je prijazno odklenil cerkev in nas v lepi angleščini vprašal, če smo s Poljske in ob odgovoru »Iz Slovenije« odgovoril: »O, Ljubljana.« – nov šok. Tretji stavbi, zgrajeni iz raznobarvnih kamnov, nisem ugotovila pomena.
Malo smo se še razgledali naokrog, ugotovili da se pop sicer ukvarja s čebelarstvom, nato pa poiskali pot do arheološkega najdišča/muzeja, ki smo ga pravzaprav iskali cel dan in na koncu po poti skozi hladen gozd tudi našli. Ampak bil je ponedeljek in muzej je bil – zaprt.

Ni bilo prvič, da sem se naredila neumno in vstopila ter šla proti dvema uniformiranima paznikoma, ki sta se v senci drevesa ravno pripravljala k malici.

Zaprt arheološki park Dmanisi.
Kaj naredi vljuden možakar, ko ima v bistvu prost dan, ravno si malo nareže v senci drevesa, se usede, že nosi k ustom, ko pride nepovabljena tujka skozi zaprta vrata in še vpraša najbolj nemogoče vprašanje: “Do you speak English?” Najprej spusti roko, ki je hrano nosila k ustom, nato pogleda kolega in mu reče: “engleski???!!!” in tujka ga žalostno pogleda in pove, da so res prišli od daleč in se opravičujejo in ali res ne bi mogli narediti le en krog …, zamahne z roko in pokaže na smer ogleda. Ha, zmaga in olajšanje. Hitro stopimo okrog izkopanin, nič posebnega niso, saj, kaj pa naj bi pričakovali, nekaj grobov, lukenj za amfore in praznih raziskovalnih ploskev, od koder so vse, kar je bilo pomembnega, itak odpeljali v muzej v Tbilisi …
Lokacija nahajališča ostankov pokončnega človeka.
Tako si danes predstavljamo izgled pokončnega človeka.
Želim se zahvaliti s tem, da jima plačam za pivo, pa me odslovita v stilu, poberi se že, da v miru pojeva do konca. Tudi prav. Našla sem, kar sem iskala in to mi je popolnoma zadoščalo.
Kasneje sem “doma” v Tbilisiju prebirala knjižico, ki so nam jo podarili v Dmanisiju. Pokončni človek si je izredno razumno izbral lokacijo na planoti, vrezani med dve reki, s čudovitim razgledom in pregledom nad okolico. Enak pristop so ubrali tudi kasnejši prebivalci planote, ki so živeli precej, precej let za njim. Danes je od bogate dediščine ostalo bore malo – nekoč bogato mesto je danes v ruševinah, okrog le nekaj revnih vasi, med njimi je tudi nemška vas Katharinenfeld. Nemška vas na jugu Gruzije? Nova tema za raziskovanje … In ob pivu v soparnem večeru na terasi razmišljam o vzponu in propadu civilizacij, o življenju malega človeka, o zgodbi, ki nam jo ponuja spodnja čeljustnica, ki je “kriva”, da sem zašla v te kraje ter odkrila in doživela več, kot sem pričakovala.
Tbilisi, 29. 7. 2017