Vsak prehojeni korak je užitek, čeprav fizično naporen. Tišina in brezčasje opravita svoje, samo predam se in hodim. Čutim, kako se polnim z notranjim mirom, ki ga tako potrebujem, odklopim realni svet in vase srkam vse, kar se mi ponuja – rahlo odcvetelo cvetje v poznem poletju, čebelarje, ki krožijo nad mano, v daljavi morda kanja, ki lačna išče svoj plen, veter, ki valovi plodeče trave in vroče sonce, ki mi sledi na vsakem koraku.
V daljavi črede krav, ki iščejo zadnjo sočno pašo, med njimi Jezidi, spojeni s sedlom nadzirajo svoje edino bogastvo. Njihov svet je tako drugačen od mojega in vendar smo v nekem trenutku skupaj in si delimo usodo tistega dne.
Visoko pod oblaki ležijo vulkanska jezera, rahlo valujoča gladina odseva bližnje vrhove. Na prvi pogled je vse prazno, ničesar ni, pa vendar izjemno bogastvo narave, ki me obdaja. Sedim ob obali in čakam sončni zahod. Že toliko sem jih videla, pa je vseeno vsak malo drugačen. Vsak ima svojo zgodbo, svoj hrib, kamor se skrije sonce, drugačne občutke.