Potovanja po Gruziji se običajno organizira z avtobusi, cest, primernih za avtobuse, pa ni prav veliko in še te običajno vodijo tja, kjer je vedno več množičnega turizma. Nekatere kraje v Gruziji so v času turistične sezone turisti dobesedno okupirali in jih je več kot domačinov. To se je zgodilo predvsem glavnemu mestu Tbilisiju, ki se je od mojega prvega obiska precej spremenil. Seveda na to nimamo vpliva, za Gruzijo turizem pomeni pomembno gospodarsko vejo, v promocijo vlagajo ogromno sredstev in energije, posledice so že nekaj časa precej opazne. Podobno se je zgodilo gorski dolini Svaneti, ki je pravzaprav že pred nekaj leti izgubila svoj pravi duh in šarm, saj je kar nekaj krajev, predvsem Mestia, že skoraj v celoti podrejenih potrebam vse bolj množičnega turizma. Z neprimerno prezidavo starih hiš je veliko izgubila znamenita vas Ushguli, uvrščena sicer na UNESCO-v seznam kulturne dediščine – vendar to ni več prava prvobitna svanetijska vas. Precej hitro dolini Svaneti sledi dolina Tusheti, vendar na srečo ostaja še precej prvobitna zaradi slabe in zahtevne ceste, ki velja za eno najnevarnejših na svetu (no, res je adrenalinska), zato tam množičnega turizma še ni, je pa iz leta v leto več turistov pohodnikov. Se bojim, da čez nekaj let tudi tam ne bo več tiste prave prvobitnosti. Ostaja še kar nekaj bolj ali manj skritih dolin in lokacij, kamor množični turizem še ni prodrl in tako bo ostalo, dokler do tja ne bodo uredili asfaltiranih cest – torej morda nekaj let. Tam še lahko vidimo pristne vasi, katerih infrastruktura ni podrejena turizmu, ampak velja obratno – turisti, ki te kraje obiščejo, se morajo prilagoditi infrastrukturi. In to je zame tisto pravo.