Ko sem pred leti prvič obiskala Gruzijo s svojo družino, sem si ogledala predvsem kraje, ki so jih priporočale različne spletne strani in vodniki. Najeli smo avto in se odpravili po začrtanem programu, pa se nam je sesul že takoj prvi dan vožnje proti Batumiju, saj smo zaradi slabih cest potrebovali precej več časa, kot nam je to izračunala naša navigacija. Kmalu smo ugotovili, da so ceste v splošnem preslabe, da bi lahko v času, ki smo ga predvideli, lahko premagovali začrtane razdalje, zato smo nekatere kraje obiskali le zelo na kratko in bilo mi je žal. Leto kasneje sem si pot že veliko bolje organizirala in se odpravila tudi v kraje, ki jih ni bilo na turističnih zemljevidih in sem zanje izvedela od domačinov. Kmalu sem spoznala, kako raznolika je ta dežela in kako veliko ponuja, zato sem se že na začetku odločila, da bom potovanje za skupino organizirala le v Gruzijo in nikakor ne v kombinaciji z Armenijo, kot to naredi večina turističnih agencij. Zakaj? Kar nekaj let se že ukvarjam s turizmom in malce spremljam, kaj ponujajo drugi organizatorji potovanj. Nekateri programi so sicer čisto simpatični in morda za ustvarjanje prvega vtisa o posamezni deželi tudi dovolj vsebinsko bogati, vendar me ne prepričajo, da potniki po potovanju domov res odnesejo pravi vtis o deželi. Vsaj za Gruzijo in tudi Armenijo to vsekakor lahko trdim.
Potovanja po Gruziji se običajno organizira z avtobusi, cest, primernih za avtobuse, pa ni prav veliko in še te običajno vodijo tja, kjer je vedno več množičnega turizma. Nekatere kraje v Gruziji so v času turistične sezone turisti dobesedno okupirali in jih je več kot domačinov. To se je zgodilo predvsem glavnemu mestu Tbilisiju, ki se je od mojega prvega obiska precej spremenil. Seveda na to nimamo vpliva, za Gruzijo turizem pomeni pomembno gospodarsko vejo, v promocijo vlagajo ogromno sredstev in energije, posledice so že nekaj časa precej opazne. Podobno se je zgodilo gorski dolini Svaneti, ki je pravzaprav že pred nekaj leti izgubila svoj pravi duh in šarm, saj je kar nekaj krajev, predvsem Mestia, že skoraj v celoti podrejenih potrebam vse bolj množičnega turizma. Z neprimerno prezidavo starih hiš je veliko izgubila znamenita vas Ushguli, uvrščena sicer na UNESCO-v seznam kulturne dediščine – vendar to ni več prava prvobitna svanetijska vas. Precej hitro dolini Svaneti sledi dolina Tusheti, vendar na srečo ostaja še precej prvobitna zaradi slabe in zahtevne ceste, ki velja za eno najnevarnejših na svetu (no, res je adrenalinska), zato tam množičnega turizma še ni, je pa iz leta v leto več turistov pohodnikov. Se bojim, da čez nekaj let tudi tam ne bo več tiste prave prvobitnosti. Ostaja še kar nekaj bolj ali manj skritih dolin in lokacij, kamor množični turizem še ni prodrl in tako bo ostalo, dokler do tja ne bodo uredili asfaltiranih cest – torej morda nekaj let. Tam še lahko vidimo pristne vasi, katerih infrastruktura ni podrejena turizmu, ampak velja obratno – turisti, ki te kraje obiščejo, se morajo prilagoditi infrastrukturi. In to je zame tisto pravo.
Gruzija je pokrajinsko izredno pestra dežela in v tej pestrosti me spominja na Slovenijo: ima visoke gore Kavkaza, ki se ob njeni severni meji vlečejo od vzhoda do zahoda, imajo bogate gozdove, predvsem na zahodu in skrajnem vzhodu, na jugu pokrajina prehaja v stepsko in pol puščavsko okolje, v osrednjem delu pa so ogromne površine, primerne za obdelovanje. Ta pestrost me je že prvič navdušila in pri oblikovanju programov me je vodilo načelo pokazati bogato raznolikost pokrajine, ki pogojuje tudi način življenja ljudi, njihove običaje ipd. Seveda se povsod ne moremo izogniti množičnemu turizmu, se pa trudim, da ljudi peljem predvsem tja, kjer tega še ni. To so kraji, ki so z avtobusom nedostopni, pogosto tudi ne z običajnim osebnim avtomobilom, zato najamemo terenska vozila. Skupine so majhne, kar ima veliko prednost pri oblikovanju dobrega vzdušja, edina slabost je le višja cena aranžmaja. Z majhno skupino brez težav najdemo prenočišče pri domačinih in tako spoznavamo njihovo običajno življenje, kjer je le mogoče, se izogibamo večjim hotelom. Obiščemo lahko kraje, ki še vedno ponujajo nekaj le njihovega, svojstvenega in so ostali tradicionalni. Zato pa si je treba vzeti čas in v enem tednu si prav gotovo ne moremo ustvariti pravega vtisa o tej raznoliki deželi.
Zakaj sploh zapis o tem? Morda zaradi mojega dojemanja smisla potovanj, ki postajajo vse bolj dostopna vedno večjemu številu ljudi. Ti se hitro zadovoljijo s kratkim obiskom najbolj promoviranih destinacij in domov odnesejo vtise, ki so jim jih priredili drugi, saj sami niso imeli dovolj časa, da bi si ustvarili svoje.
Vendar je izbira stvar posameznika – tako kot tujci pri nas običajno obiščejo le Bled, Postojnsko jamo in Piran in si verjetno mislijo, da so spoznali našo deželo in hitijo z ogledom naslednje, tako si lahko marsikdo od nas, ki je obiskal Tbilisi, Kazbegi in Svaneti predstavlja, da je spoznal Gruzijo. Pa je resnica zelo daleč od tega. Vse je odvisno od tega, kaj nas vodi v potovanja: našteti čim več dežel, ki smo jih obiskali, ali dejanska želja spoznati neko deželo, ker se nam zdi zanimiva, eksotična, drugačna. Prinesti domov spominke, poceni izdelane v neki drugi deželi, enake fotografije, kot jih ima še na tisoče drugih turistov? Stvar odločitve. Osebno se nagibam k doživetjem, ki jih lahko občutimo tam, kjer je turistov neprimerljivo manj kot domačinov in na žalost taki kraji precej hitro izginjajo.
Tudi v svetu turizma je danes podobno kot na drugih področjih, kjer vsebina nima več velikega pomena, vse se opravi površno, na hitro, brez pravega učinka. To me včasih žalosti, še vedno pa ostaja upanje, ko srečujem ljudi, ki si želijo več, to iščejo in tudi najdejo.
29. avgust 2019