Pogosto se mi dogaja, da se kar malo zaljubim v dežele, po katerih potujem. To se mi je zgodilo tudi na Severnem Cipru. Morda zato, ker sem bila prvič tam ravno ob pravem času, saj sem bila čisto navdušena nad številnimi vrstami orhidej, ki so cvetele prav na vsakem koraku in sem imela včasih slabo vest, ker sem kakšno pohodila – ampak rasle so tako na gosto in tako številčno, da se temu ni dalo izogniti. Tudi druge rastlinske vrste so me seveda razveselile, ampak orhidejam so bili morda blizu le še številni temno rdeči tulipani, na katere so domačini tako zelo ponosni.

 

 

Na Severnem Cipru me je navdušila tudi bogata zgodovina, ki si jo seveda deli z južnim delom otoka, pa dejstvo o korenitih spremembah življenja na severnem delu po turški zasedbi leta 1974. Krajši konec so seveda spet potegnili ljudje, ki so nekateri čez noč postali begunci in se selili z enega konca otoka na drugega ali pa celo daleč stran od njega, ostale so zapuščene vasi, ki danes propadajo ali pa v njih živijo drugi lastniki. Vse to ostaja velik politični problem pri morebitni združitvi otoka, kar si nekateri otočani zelo želijo, drugi pač ne.

 

 

Nekateri v zasedbi severnega dela otoka vidijo slabost, saj naj bi turška oblast zavirala razvoj in v primerjavi z južnim »grškim« delom otoka, je res videti tako. Ampak zadeva je odvisna od tega, kaj nam pomeni razvoj. Na severnem delu otoka so cestne povezave slabše, manj je industrije, turizem je omejen v glavnem le na obalne hotelske komplekse, vasi so še v precejšnji meri ostale stare, prvobitne in šele v zadnjih dveh desetletjih je opaziti modernizacijo. In to je velika prednost pred južnim delom otoka, saj so na severu zaradi »nerazvoja« uspeli ohraniti več neokrnjene narave, po katerih so že speljane lepo označene pohodniške poti, kjer pa ni prav veliko moderne infrastrukture (cest, koč, gostišč, …), zato tam ni množičnega turizma. V naravi lahko dejansko uživamo, ne da bi nas ob tem motile trume razvajenih in glasnih turistov.

 

 
Zanimivi so obiski lokalnih festivalov, ki so jih začeli organizirati po vsem otoku že pred nekaj leti. Nekateri so posvečeni orhidejam, drugi tulipanom, tretji oljkam – in seveda priložnost za ozaveščanje o pomenu naravnega bogastva tako za domačine kot turiste, vse skupaj lepo podkrepljeno z glasbo, kulinariko, izdelki domače obrti in velika priložnost za druženje.
Ciper je otok in zato ga obdaja morje, ki je nekaterim sinonim za prosti čas in lenarjenje. In to so seveda s pridom izkoristili bogati lastniki, predvsem Turki, ki so se na obalah Severnega Cipra lotili pozidave z velikimi hotelskimi kompleksi, ki imajo vse, kar se za take hotele spodobi: velike restavracije, savne, manjkati ne smejo igralnice (spet predvsem za turške goste), bazeni, vedno lepo urejene zelenice, brez plevela in na kratko postrižene ter lepo zelene tudi sredi poletja, … Nekaterim podvigom je spodletelo, zmanjkalo je denarja in na čudovitih obalah zdaj stojijo osamljena betonska ogrodja … Zato se raje odpravim tja, kjer ni betonskih megalomanskih projektov, kjer blizu obal ni ničesar, le malce v notranjosti pa so posejane vasice, kjer se še vedno najde tudi kakšna grška cerkvica, domača gostilna s starimi lesenimi mizami in stoli, kjer ti postrežejo odlične pite, ki jih naredijo kar pred tabo, skuhajo dobro domačo turško kavo, ponudijo doma zvarjen raki (»šnops«) in nazdravijo z vami. Nekdo od domačinov zna vsaj malo angleško in komunikacija hitro steče, gostoljubnost je pač na prvem mestu.
 

 

Severni Ciper ponuja ogromno, problem je le, da se domačini tega premalo zavedajo, preveč se spogledujejo z »razvitim zahodom« in ga želijo posnemati. Nekateri pa že razumejo, kakšno bogastvo jim je ohranila »nerazvitost« in poskušajo to ohraniti za bodoče generacije, hkrati pa vse, kar so uspeli ohraniti, ponujajo kot turistični produkt. Načrtno so začeli razvijati trajnostni podeželski turizem in del tega projekta smo tudi mi: s tem, ko obiščemo zavarovana območja, arheološke parke, hodimo po več sto let starih oljčnih nasadih, po gozdovih gorske verige Kyrenia, občudujemo orhideje in tulipane ter iščemo divje osle po polotoku Karpaz, na koncu pa barantamo na delno ohranjenem bazarju v Nikoziji, prispevamo delček k ohranjanju tistega, kar je na otok od nekdaj vabilo ljudi: bogastvo narave.

 

 

Zato vabilo: pridružite se mi na potepanju po Severnem Cipru, ki ponuja številne zanimive zgodbe iz preteklosti in sedanjosti, kjer se prepletata ohranjena narava in tradicija, kjer ne živijo Turki, ampak Ciprioti in kjer nam bodo lokalni vodniki pokazali marsikaj, kar nam je sicer kot tujcem skrito. Z udeležbo na potovanju boste prispevali k razvoju trajnostnega podeželskega turizma na Severnem Cipru.