Ker se z organizacijo in izvedbo izletov in potovanj ukvarjam že dobrih dvajset let, se je seveda nabralo kar nekaj takih in drugačnih spominov. Na srečo nas naši možgani večinoma spomnijo le na lepe spomine, tisto manj prijetno ali celo slabo pa običajno sčasoma izgine nekam globoko v našo podzavest. In ko se tako spominjam nekaterih dogodkov in pripetljajev, mi je prišlo na misel, da bi vsaj nekaj od tega, kar se spomnim, zapisala in seveda delila tudi z vami. Morda pa pride prav malo počitniškega branja?

Še med študijem biologije sem se včlanila v Prirodoslovno društvo Slovenije, saj sem bila že kot srednješolka naročena na revijo Proteus, kjer je društvo kot izdajatelj objavljalo programe večinoma enodnevnih strokovnih ekskurzij po Sloveniji, kar me je zelo pritegnilo. Udeležila sem se jih kar nekaj, ne da bi slutila, da bom z društvom in revijo Proteus preživela naslednjih skoraj dvajset let. Ko sem se odločala med novim delovnim mestom profesorice biologije in upravljanjem Prirodoslovnega društva Slovenije, sem se odločila za slednje, čeprav je bilo poučevanje zame nekaj, kar sem si želela početi že kot otrok. Ob prihodu na društvo sem seveda nadaljevala program in delo svoje predhodnice in priprava članskega programa z enodnevnimi strokovnimi naravoslovnimi ekskurzijami mi je predstavljalo izziv in hkrati veliko zadovoljstvo. Na ta način sem spoznala kar precej naravoslovcev, ki so se z veseljem vedno odzvali za strokovno vodenje, večkrat smo skupaj odšli tudi na predoglede in vse skupaj mi je začelo odpirati nove poglede na naravo Slovenije, ob čemer sem se začela zavedati, kako malo jo poznam in kako lepa in zanimiva je.

Moj prvi izlet, ki sem ga organizirala, je bil na slapove pod Bohorjem, vodil pa ga je biolog Dušan Klenovšek, takrat še učitelj v osnovni šoli. Dušan je bil že takrat odličen poznavalec narave in ker je bil takrat v upravi društva in tudi zadolžen za članski program, je bila njegova pomoč pri mojem prvem izletu zame več kot dobrodošla, slapovi pa se nahajajo na njegovem domačem terenu.

Priznam, da sem bila zjutraj na dan izleta precej nervozna. V tistih časih je bilo povpraševanje za tovrstne izlete tako veliko, da sem brez težav napolnila veliki turistični avtobus. Nekaj udeležencev sem seveda poznala, saj sem se že prej tudi sama udeleževala teh izletov, vseh pa seveda ne, predvsem pa je vloga udeleženca in organizatorja popolnoma drugačna in to sem izkusila že tisti dan.  

Avtobus nas je ob prihodu pod Bohor pustil ob makadamski cesti, po kateri je bilo potrebno prehoditi kakšen kilometer ali dva do začetnega vzpona proti prvemu slapu. Kmalu sem ugotovila, da dve starejši gospe zelo zaostajata in sem ju počakala. Ena od njiju je hodila s palico, imela je zelo močno voljo, fizične moči pa z vsakim korakom manj. Počasi sem jo začela pripravljati na to, da ji ta dan ne bo usojeno videti slapov, saj se mi je zdelo to zanjo popolnoma nemogoče in zelo nevarno, gospa tega vsekakor fizično ni bila več sposobna. Kljub mojemu zelo potrpežljivemu prepričevanju je bila odločena, da bo zmogla prehoditi celo pot, le malce naj bi jo sem in tja počakali. Ko je celotna skupina pred nami že izginila za ovinkom daleč pred nami, sem dojela, da ne bo šlo drugače, kot da svoje pregovarjanje spremenim v odločnejšo zahtevo in njeno prijateljico, s katero smo hodile vse tri skupaj, sem prosila, če bi pri kmetiji, kjer smo pohod načrtovali zaključiti s pečenimi postrvmi, lahko počakala z njo, saj moram jaz ujeti preostale udeležence. Ženska je seveda privolila, od uboge trmoglavke pa sva potem zahtevali, naj pri kmetiji počiva in tam raziskuje okolico, njena prijateljica pa mi je morala obljubiti, da jo bo imela ves čas na očeh, saj je trmasta ženica še vedno imela željo priti vsaj do prvega slapa …

Ker smo do prvega postanka izgubile že ogromno časa, nisem vedela, do kam je že uspela priti skupina, ki jo je vodil Dušan. Tekla sem za njimi, steza se je začela že pošteno vzpenjati, skupine pa ni in ni bilo. Skoraj mi je že zmanjkalo moči, saj ne slovim ravno po hitri hoji v hrib, še manj pa po teku, ko sem končno zagledala skupino in neverjeten prizor, ki mi je vzel sapo. Pot je namreč čez strmo pobočje prečkala potok, del skupine je bil že na drugi strani, del pred potokom, sredi poti pa je stala drobna ženica v krilu in z vrečko v roki tulila, naj jo pustijo pri miru. Z zadnjimi močmi sem stekla do potoka in jo vprašala, kaj se dogaja. Kar naenkrat so se oglasili vsi prisotni in začeli eden prek drugega razlagati, da je gospa neprimerno obuta, da ji bo zdrsnilo, da ji hočejo pomagati, pa jim ne pusti, da je gospa histerična in zmešana, ona pa se je drla nazaj, naj jo pustijo pri miru, saj bo zmogla sama. Ni mi preostalo drugega, kot da prekinem navzkrižno pregovarjanje in jih prosila za tišino, da bo gospa v miru prišla na drugo stran brez nezaželenih posledic. Ko se je gospa umirila, je mirno prišla na drugo stran, kot da se ni nič zgodilo, jaz pa še nekaj trenutkov nisem prišla k sebi. Nato sem jo dohitela in razložila mi je, da vedno in vsepovsod hodi v običajnih nizkih čevljih, s sabo ima le vrečko, v kateri ima nekaj najnujnejših stvari in da je že prehodila večino Slovenije in se ji še nikoli ni nič zgodilo in da naj jo le pustimo pri miru, pa z njo nikoli ne bo nobenih težav. S precej dvoma sem ji prikimavala in resnično je celotno pot, ki ni bila prav enostavna, prehodila brez težav. Gospa me je na izletih spremljala še nekaj let, vedno v krilu do kolen, v običajnih nizkih čevljih in z vrečko v rokah. Ker je zbirala poštne žige prvega dne, je včasih izginila na kakšno lokalno pošto in se čez kakšno uro spet pojavila, kar mi je nekajkrat povzročalo skrbi, zato sva se dogovorili, da me na svoje izginjanje in ponovno pojavljanje prej raje opozori in to je tudi storila. Bila je zelo posebna, za mnoge tudi čudaška, zame pa je bila le gospa, ki je svoje težko življenje najraje preživljala v naravi in daleč stran od ljudi, s katerimi je zaradi drugačnega pogleda na svet imela večinoma slabe izkušnje. In ker je bila v svojem bistvu človek z velikim srcem, sem jo imela rada in sva se včasih tudi veliko pogovarjali. Ker je dejansko prehodila skoraj vso Slovenijo, je poznala tudi mnoge manj znane kraje in poti in še vedno hranim njen seznam idej za pohodniške izlete, ki mi ga je prinesla pred mnogimi leti.

No, pot med slapovi se je dobro končala, tudi starejši prijateljici sta počakali tam, kjer smo se dogovorili. Na koncu smo bili sicer malo utrujeni, vendar zadovoljni in navdušeni nad slapovi, ki jih do takrat večina ni poznala. Moja prva izkušnja z vodenjem je bila sicer zelo adrenalinska, vendar me to ni odvrnilo od novih podvigov. Ravno nasprotno, saj še vedno z velikim veseljem počnem prav to.

Kranj, 28. 6. 2023

© Janja Benedik