Velikokrat se mi dogajajo naključja, celo tolikokrat, da začenjam dvomiti, da gre dejansko za naključja. Poglobljena filozofska debata o tem zagotovo ni na mestu, pa vendar je naključje hotelo, da sem se lani v začetku leta nenačrtovano znašla v Sahari z Beduinom Mostafo, ki je precej let preživel v Sloveniji in ker je Slovenija pač majhna, morda le ni bilo naključje, da sva se spoznala in sem prejela povabilo na ogled za pripravo morebitnega potovanja. In sem šla – skupaj z možem in Mostafovo sorodnico.

Po številnih zapletih zaradi še vedno trajajoče korone in tudi drugih nepredvidljivih dogodkov, smo končno prispeli v oazo Bahariya, od tam pa v del Zahodne puščave, ki se v Egiptu razteza od reke Nil proti Libijski meji. Seveda sem se pred odhodom, tako kot vedno, malce pripravila in spisek lokacij, ki sem jih želela obiskati, je bil seveda predolg za čas, ki smo ga namenili potovanju. Pa sem se odločila, da se prepustim vodenju domačina, ki je ta del puščave poznal tako natančno, kot vsak pozna svoje stanovanje in brez luči ponoči najde pot iz postelje do stranišča in seveda tudi nazaj.

Ko so me pred mnogimi leti poti začele voditi na različne konce in kraje, sem hitro ugotovila, da me vse bolj vleče na jug – od Balkana preko Sredozemlja in še južneje. In tudi tam ne povsod, ampak tja, kjer ni modernih mest in infrastrukture, tja, kjer se čas dejansko ustavi in ga v miru ob neštetih skodelicah čaja preživiš sam ali v družbi domačinov, od katerih kot goba vpijaš drugačne poglede na svet in tiste vrednote, ki v življenju resnično nekaj pomenijo. Ti ljudje so še vedno globoko vpeti v okolje, v katerem živijo, čeprav se mnogi spogledujejo z “modernim in razvitim zahodom” in iščejo možnosti za pobeg iz sveta, ki mu pripadajo in dejansko edinega, v katerem znajo živeti. In ker s prilagajanjem na brezčasje nimam težav, še posebej, če se okrog mene nahaja razmeroma neokrnjena narava, je bilo to potovanje še in še navdušujoče.  

Vožnja z džipi po pokrajini, kjer se ti vsakih nekaj sto metrov dobesedno odpre nov svet, je seveda prava poslastica in verjetno je bil moj adrenalin nalezljiv vsaj toliko kot viroza, ki sem jo na poti v Egipt velikodušno sprejela od zelo obilnega, stalno kihajočega potnika, ki je na letalu sedel za mano. Viroza je bila nadležna le v zelo mrzlih nočeh, saj mi ni pomagala niti vsa obleka, ki se je iz torbe v celoti preselila name, niti debela spalna vreča in preko nje še dve odeji iz kamelje volne. Pa sem nekako dočakala vsako jutro in mraz je izginil v trenutku, ko sem prilezla iz šotora skoraj vedno še pravi čas, da sem uspela najti svoj kotiček in pričakati sonce, ki je krmežljavo prilezlo izza obzorja. Potem, ko sem našla mesto, kjer se mi je zdelo, da bo prihod sonca najlepši za kakšen spodoben posnetek, pa sem v mislih odtavala v neko nepredstavljivo preteklost in si poskušala predstavljati, kako je bilo tu, ko so se v morski plitvini lovile ribe in so školjke, ki jih lahko najdem na vsakem koraku in jim žal ne vem imena, precejale vodo, da bi se nahranile s planktonom, kako so takrat izgledala jutra in kakšne zvoke je bilo slišati ob sončnem zahodu. Ob zvoku posod, ki naznanjajo zajtrk in vročo kavo, se vsakršno razmišljanje hitro razblini in vedno okusen zajtrk ob ognju je lepo dopolnila prava turška kava – kaj lepšega si človek po slikovitem prihodu sonca v popolni divjini, daleč od civilizacije, še lahko zaželi?

Drvenje skozi puščavo je bilo vsekakor zabavno in zame tudi pravljično lepo. V teh trenutkih sem bila neizmerno hvaležna prijateljem geologom, ki so me s svojim poznavanjem in razlago o nastanku kamnin in geoloških procesih v preteklosti dobesedno zastrupili in me potegnili v svet, ki mi omogoča videti širšo sliko povsod, kamor grem. Tako mi nekaj malega znanja geologije, ki ga povežem z nekaj znanja biologije, vse skupaj pa začini še precejšnja mera domišljije, omogoči videti svet, kakršen je bil tu pred toliko milijoni let, da si tega dejansko razumsko ne znam predstavljati. Kako je mogoče, da so tu, kjer se nahajam zdaj, lomastili ogromni dinozavri, bruhali vulkani, obstajale plitve lagune z mangrovami, pa pred in za njimi številni drugi organizmi, ki so »krivi« za nastanek krede, iz katere sta veter in sonce ustvarila čudovite kipe, ali pa je nastala debela plast apnenca, skozi katero so nekoč tekle podzemne reke in ustvarjale čudovite kapnike? In še ne tako dolgo nazaj, le nekaj tisočletij, so se tu okrog podile črede antilop, ki so jih zalezovali prvi lovci in s pomočjo kamnitega orodja izdelovali tako lepe stvari? Vse to in še marsikaj se mi podi po glavi med vožnjo po sipinah in med krednimi skulpturami, ko dobesedno hodim po številnih morskih fosilih in iščem različne oblike mineralov kalcita in hematita. Večeri so kar prekratki za opazovanje sončnega zahoda, s toliko mest je le-ta najlepši, sedenje ob ognju in srebanje čaja pa le pika na i vsakega dne, ki je prinesel vedno nekaj novega, še bolj navdušujočega.

Če je bilo naključje, da sem se znašla sredi egiptovske puščave v začetku lanskega leta, pa seveda ni bilo naključje, da sem bila tam ponovno konec leta – tokrat z zelo prijetno skupino potnikov, za katere upam, da so nad videnim in doživetim delili vsaj delček tistega navdušenja, kot jaz. Ko sem jim ob večerih ob ognju brala zgodbe iz Starega Egipta, se mi je zdelo, da smo tam že od nekdaj in da se nam prav nič ne mudi naprej v prihodnost. Čas se je tudi nam ustavil vsaj za nekaj dni in to brezčasje je tako nalezljivo, da je povratek nazaj v svet hitrosti sicer neizbežen, vendar se vedno zgodi prehitro.

Z nekaj sreče se bom kar kmalu spet vrnila v brezčasje in morda bo naključje hotelo, da odkrijem še kaj novega, lepega, navdušujočega. No, o tem sem prepričana, kljub vsemu je naš svet izjemno lep, treba se je le odpraviti tja, kjer smo ljudje še vedno le majhen delček narave in prav nič drugega.

Januar, 2023