Po dolgih letih sem letos ponovno organizirala ogled izvira Kolpe in to me je spomnilo na dogodek pred mnogimi leti, ko smo se odpravili po Najjužnejši slovenski pešpoti, ki ob reki Kolpi vodi od Radencev do Damlja.

Z avtobusom smo se pripeljali do Radencev, udeleženci so dobili kratka navodila in odpravili smo se na pot. Sprva smo hodili še precej skupaj, počasi pa se je veriga pohodnikov precej raztegnila, saj so nekateri hodili bolj hitro kot drugi, marsikdo pa je tudi fotografiral, opazoval bujno spomladansko cvetje in živali, ki smo jih uspeli videti. No, dogovorjeni smo bili, da nas bo v mlinu ob Kolpi čakala belokranjska pogača, kjer se bomo vsi zbrali in bomo od domačinov izvedeli kaj več o življenju ob Kolpi nekoč in danes. Od tam naprej naj bi pot do konca spet prehodili vsak v svojem tempu, za zaključek pa je bilo dogovorjeno kosilo.

Pot je bila že od vsega začetka čudovita, saj je bil lep sončen dan v sredini meseca maja. Opazovali smo miren tok reke Kolpe, njene brzice in vrtince, spiralasto zavite liste praproti, ki so kipeli proti svetlobi, različne žuželke, ki so iskale hrano na živo obarvanih cvetovih. Že kar kmalu sem, čeprav sem hodila z zadnjimi, dohitela mojo drago gospo, ki je vedno hodila v krilu, s čisto običajnimi čevlji in z vrečko v roki. Opazovala sem jo pri hoji in videla, da ji tokrat ne gre tako dobro kot običajno. Ker sem predvidela, da morda kdo od udeležencev ne bo zmogel prehoditi vse poti, sem bila z voznikom avtobusa dogovorjena, da čaka na moj klic, če bi bilo treba koga peljati, saj se je bilo na nekaj mestih mogoče po cesti povzpeti od pešpoti do glavne ceste. Gospa je bila tokrat »žrtev« moje nepopustljivosti, saj sem ocenila, da je v preslabem fizičnem stanju, da bi zmogla prehoditi celotno pot. Vse do takrat je brez težav prehodila še tako zahtevne poti kljub temu, da je bila že kar v letih, tokrat pa se je zelo pogosto ustavljala in rekla mi je, da se ji vrti. Ko smo končno prišli do mlina, od koder je pot vodila do glavne ceste, sem poklicala voznika avtobusa in mu naročila, naj počaka na avtobusni postaji, kamor mu bom poslala mojo gospo. Seveda se je le-ta upirala, vendar sem jo pregovorila in počasi se je začela vzpenjati po ovinkasti cesti v gozd. Ker sem vedela, da me bo poskušala ukaniti, sem jo spremljala, vse dokler nisva prišli do gozda, nato sem ji naročila, naj pot nadaljuje sama, jaz pa sem še nekaj časa čakala in ker je več kot pet minut ni bilo več videti, sem bila prepričana, da je že prišla do avtobusa in se pelje proti koncu poti. Zadovoljna sama s sabo in pomirjena, da se je vse lepo izteklo, sem pohitela v mlin in z zadnjimi udeleženci še ujela košček belokranjske pogače, nato pa z njimi nadaljevala pot proti cilju.

Pa veselje ni prav dolgo trajalo. Kmalu po tistem, ko smo z bližnjega travnika prišli do gozda, sem zagledala znano postavo v krilu in že od daleč videla bingljati vrečko ob njej. Ni mi bilo jasno, kako se je pojavila tam, saj sem jo na lastne oči videla, kako je odšla po poti v gozd in od tam se tako hitro ni mogla vrniti. Ali je našla kakšno drugo pot? No, ni bilo časa razpravljati o tem, saj me je začelo skrbeti. Zatrjevala mi je, da se zdaj dobro počuti, da je potrebovala le malo počitka in da je v življenju prehodila že kakšno bolj dolgo in naporno pot od te. Tam v gozdu seveda nisem mogla narediti nič, tudi telefonski signal je na trenutke izginil, zato smo se z nekaj udeleženci odločili, da bomo hodili skupaj z njo – za vsak slučaj. Najprej je temu nasprotovala, potem pa se je vdala in poskušala slediti našemu tempu. Kar dolgo časa je hodila brez težav, tako da je bil pohod spet prijeten in uživali smo v lepi in divji naravi ob čudoviti Kolpi. Nekaj kilometrov pred koncem pa je gospa spet začela čudno hoditi, vrtelo se ji je v glavi in začelo jo je zbadati pri srcu. Začeli smo razmišljati, kaj storiti, v tistem pa smo v neposredni bližini zagledali majhen vikend in gospoda, ki se je tja ravnokar pripeljal s starim Golfom. Ne da bi se zmenila, sta dva od udeležencev skočila čez lesen plot, tekla k domačinu, se z njim nekaj pogovarjala, potem pa nazaj prišla s staro karjolo, spet preskočila ograjo, na hitro prijela gospo, jo potegnila čez ograjo in položila kar v karjolo. Ker je bila gospa majhna in drobna, so njene tanke nožice bingljale čez rob, začela je cepetati z njimi in vpila, naj jo spustijo, ker da bo še naprej hodila sama. Z rokama se je držala roba karjole in s cepetajočimi nogami je bil prizor videti kot iz filma o Stanu in Oliu, zato smo se smejali, jaz vendarle z grenkim priokusom in zaskrbljenostjo. Gospa se je iz karjole seveda presedla v avto in odpeljali so jo v gostilno, kjer smo bili dogovorjeni za kosilo, mi pa smo tja tudi prišli še pravi čas. Ker se je srce gospe umirilo in se ji je nehalo vrteti v glavi, se je izlet lepo in srečno končal in od ljudi, ki so bili priča temu dogodku, marsikoga ni več. Njim v spomin in njihovi nesebični pomoči posvečam ta zapis.

Kranj, 28. 6. 2023