Lani smo konec maja potovali po severozahodnem delu Irana po krajih, ki med turisti niso med najbolj obiskanimi ali pa tja sploh ne zaidejo. Potovanje smo začeli v provinci Kuzehstan, nadaljevali nato preko provinc Lorestan, Hamadan, Kermanšah, Kurdistan ob meji z Irakom in nato kar nekaj dni preživeli v provincah Zahodni in Vzhodni Azerbajdžan, preden smo se odpravili proti Kaspijskemu jezeru. Ravno v času našega potovanja je vzhodni del Turčije, del Sirije, Iraka in severnega dela Irana prekril oblak puščavskega prahu, kar je bil za iranske oblasti razlog, da so za kakšen dan ali dva za oglede zaprle pomembnejše mošeje in muzeje. Imeli smo srečo, da smo kljub temu uspeli obiskati vse kraje, ki smo jih imeli v programu, prav puščavski prah in enodnevno podaljšanje zaprtja Arheološkega muzeja v mestu Tabriz pa je bil razlog, da smo namesto pol dneva na največjem pokritem bazarju na svetu v Tabrizu preživeli tam cel dan. Ker v zadnjem času med potniki prevladujejo pravzaprav potnice, so (smo) bile tega dejstva zelo vesele. Zagrabila nas je nakupovalna mrzlica in cel dan smo se potikali po različnih delih bazarja, ki je razdeljen na posamezne predele glede na to, kaj tam lokalni trgovci prodajajo: velik del z začimbami, perzijskimi in azarskimi preprogami in kilimi, takšnim in drugačnim tekstilom, usnjenimi izdelki, posodo, poročnimi oblekami, obutvijo, … Čeprav sem se že vnaprej odločila, da ne bom ničesar kupila, saj prav nič od tega, kar prodajajo, ne potrebujem, sem kaj kmalu v roki imela nekaj vrečk z začimbami, precej novih rut, ki so doma postale dobrodošlo darilo in majhno preprogo (kilim), ki sem jo pravzaprav iskala že drugje in jo nato kupila pri enem od ponudnikov z največ izbire. Med posameznimi lokali z najrazličnejšo robo so bile seveda na bazarju tudi manjše restavracije, kamor se utrujeni in lačni kupci lahko zatečejo po uspešno opravljenih nakupih.

Že od prvega potovanja po Iranu s skupino sodelujem z lokalnim vodnikom Afshinom. Po poreklu je iz plemena Kashkai, izhaja iz Shiraza, je odličen lokalni vodnik, ki vsekakor pusti pečat na vsakem potovanju s svojim pripovedovanjem, humorjem, prijaznostjo in ustrežljivostjo, prav vsakič pa z marsikatero domiselno improvizacijo popestri potovanje. Ker je velik gurman, vedno skrbi, da jemo dovolj zelo raznolikih iranskih jedi in je pri izboru restavracij in jedi zelo izbirčen, saj dosledno zahteva za svoje goste najboljšo kvaliteto. Ob prihodu na bazar v Tabrizu nam je na začetku še malce pomagal pri nakupovanju začimb, potem pa smo se raztepli vsak na svoj konec in do večera, ko smo se skupaj zbrali v hotelu, ga nisem več srečala.

Po opravljenih nakupih in pohajanju po bazarju ter občudovanju vseh mogočih izdelkov, sva se s sopotnico Branko s taksijem odpeljali do hotela. Ko sem jo kasneje čakala v avli pri recepciji, da bi skupaj odšli na večerjo, sem tam srečala Afshina, ki se je hudomušno smejal in mi povedal, da je spet naredil eno neumnost in da upa, da nisem jezna in da bi potnikom pripravila presenečenje. Začel mi je razlagati, da je po pogajanjih s trgovci z začimbami na bazarju postal lačen, zato se je odpravil v eno od manjših restavracij in si privoščil kosilo. Pri sosednji mizi sta sedeli mama in hčerka, ki sta, tako kot on, po opravljenih nakupih prišli tja z istim namenom kot on. Gospo je vprašal, če je tako prijazna in bi mu zaupala, kje v Tabrizu naredijo najboljše kofte (velike krogle iz zmletega mesa z začimbami), saj bi rad tja naslednji dan peljal svoje potnike in jim predstavil to znamenito tabriško jed. Gospa mu je dejala, da najboljše kofte v mestu naredi ona in da lahko cela skupina pride naslednji dan k njej na kosilo. Afshinu se je to zdela odlična ideja, vzel je njen naslov in tako je bilo kosilo za naslednji dan dogovorjeno. Ko mi je to ves navdušen pripovedoval, sem bila sicer malo v dvomih, ampak kar se je on dogovoril, je vedno držalo in morala sem upati na najboljše. Gospa je menda pred nedavnim ovdovela in bilo bi ji v čast, če bi v svoj dom lahko na kosilo sprejela goste iz tujine. Prosil me je, naj nobenemu od potnikov tega ne izdam, bil je vidno zadovoljen s svojim dogovorom in z nekaj potniki iz skupine, s katerimi se je dogovoril, da jih pelje na večerjo, je odšel.

Naslednje jutro je bil Afshin malce nervozen, saj je hotel narediti dober vtis in ni vedel, kako bodo potniki sprejeli njegovo presenečenje. Po jutranjih ogledih znamenite Modre mošeje in Arheološkega muzeja smo se odpeljali na kosilo. Z Afshinom sva potnikom razložila, da bo tokratno kosilo nekaj posebnega in bomo jedli v najboljši restavraciji v mestu. S pomočjo navigacije smo prispeli v blokovsko naselje in že na prvi pogled je bilo videti, da gre za del mesta, kjer živijo premožnejši meščani. Z avtobusom smo se ustavili pred vhodom enega izmed njih, Afshin je pozvonil in skozi vrata smo vstopili v garažo, iz katere smo se v večih skupinah z dvigalom odpeljali v drugo nadstropje ter izstopili pred vhodom v stanovanje naše gostiteljice. Potnikom seveda ni bilo jasno, kje se nahaja obljubljena restavracija in kam pravzaprav gremo.

Sprejela nas je nadvse prijazna gospa in nas povabila v ogromen dnevni prostor, kjer je bilo dejansko dovolj prostora, da se je posedla celotna skupina. Postregla nam je s čajem in povedala, da ji je pred dvema tednoma umrl mož, zato je kakršnakoli družba zanjo več kot dobrodošla. Njen mož je vodil uspešno tovarno s pohištvom, kar se je seveda poznalo v opremi stanovanja in navsezadnje tudi prestižni lokaciji in velikosti stanovanja, kjer so živeli. Povedala je, da ima dve hčerki: starejša je v Milanu, kjer dela doktorat iz kemije, mlajša pa je trenerka v fitnes klubu za bogate gospe iz Tabriza in se bo kmalu vrnila domov. Ob prijetnem klepetu smo ji opisali načrt našega potovanja, zanimalo jo je, kako nam je všeč Iran, od kod smo in kaj nas najbolj zanima. Medtem pa se je domov vrnila mlajša hčerka, ki je tudi odlično govorila angleško. Skupaj z mamo sta nato začeli na veliko mizo nositi hrano, med vsemi mogočimi jedmi so bile seveda tudi kofte, in vse skupaj je izgledalo kot pojedina na poroki in ne običajno kosilo za 14 gostov. Vse jedi so bile na pogled pripravljene tako lepo, da se jih sploh nismo upali dotakniti, da ne bi pokvarili njihovega izgleda, nazadnje pa smo planili po raznovrstni hrani, ki je bila seveda tudi izredno okusna. Kot se v Iranu spodobi, je bilo hrane trikrat preveč in na koncu nam jo je zavila še za s sabo in tako smo imeli zvečer zagotovljeno tudi večerjo. Medtem, ko smo jedli, je mlajša hči poklicala starejšo sestro v Milano in spoznali smo tudi njo, marsikaj sta nam povedali o svojem življenju in po skoraj dveh urah smo se od prijaznih gostiteljic poslovili.

Za marsikaterega potnika iz skupine je bilo to kosilo pravi kulturni šok: kako se lahko zgodi, da gospa sprejme na kosilo skupino ljudi, ki je sploh še nikoli ni videla, kako sta lahko s hčerko v tako kratkem času pripravili toliko raznovrstnih in okusnih jedi, medtem ko je šla hči še v službo, kako jim kaj takega sploh pade na pamet, kako je bil Afshin prepričan, da bo vse dogovorjeno držalo in kako sem to verjela tudi jaz? To je pač del iranske kulture in gostoljubnosti in nekaj, kar je v evropskem »civiliziranem« svetu praktično nepredstavljivo, njim pa nekaj samoumevnega. To je del kulture ljudi, ki so se, vsaj meni, izkazali za najbolj prijazne in gostoljubne ljudi nasploh. Gospe, njeni hčerki in Afshinu sem neskončno hvaležna, da so na tako prijeten način mojim potnikom z vabilom na kosilo pokazali, kakšni ljudje so v resnici večinski prebivalci Irana, tisti najbolj običajni z običajnimi življenji in željami, taki, kot je tudi večina nas. 

Kranj, 12. 7. 2023