Vas Roshka leži na 1.980 metrih nadmorske višine v pokrajini Khevsureti na SV Gruzije. Vasica je slabih 10 km oddaljena od glavne poti, ki vodi naprej proti vrhovom Kavkaza in severni meji Gruzije. Le nekaj hiš čepi na dnu ledeniške doline, vse naokrog nametani balvani, žuborenje reke in na obeh straneh doline visoka in tako lepo zelena pobočja. Cesta do vasi je za naše razmere slaba, ampak z nekaj spretnosti prav lepo obvladljiva.
Vas Roschka.
Kvtišviliji so bili otroci boga Gmertija. Poleg njega sta v nekdanji poganski Gruziji triadni panteon predstavljali še boginji sonca Mze in Kviria. Kvištviliji so bili lokalna plemenska božanstva. Imeli so človeški izgled, svojo obliko pa so lahko tudi spreminjali. Imeli so lahko astralni karakter in so predstavljali zvezde in ozvezdja. Khati so bili lokalna plemenska božanstva med gorskimi ljudstvi Vzhodne Gruzije. Svetišča, kjer so jih častili, so imela enaka imena. Majhna svetišča v obliki kupole so se imenovala niši.
Pogansko svetišče, kamor lahko pridejo le moški, ženskam je dostop prepovedan.
Namestili smo se na edini domačiji, kjer oddajajo sobe turistom. Prijetno je bilo opazovati življenje prijazne družine, ki je kmalu po našem prihodu uspešno ujela pobegli roj čebel iz čebelnjaka. Zvečer so s paše fantje na konjih prignali krave, mama in hči pa sta jih že čakali pred improviziranim hlevom. Hrana je bila odlična, mlada dekleta so odlično govorila angleško in tako smo od njih, pa tudi od drugih gostov, izvedeli marsikaj zanimivega.
Tina's guesthouse.
Dva od khatijev sta bila najbolj priljubljena: Kopala in Iakhsar. Kopala je bil priljubljen zaradi boja proti zlim devam, pomoči umsko prizadetim in osvobajanju duš, ki so umrli nasilne smrti zaradi zlih duhov. Bil je priljubljen med ljudstvi Kevsuri, Pšavi, Tušeti in Mtiuleti. Iaksar je bil zavetnik Pšavijev in je živel na območju Tsikegori.
Iakhsar.
Vzrok za nastanitev v vasi je bila želja obiskati tri jezera nad vasjo: Zeleno, Modro in Belo jezero Abudelauri. Z jezeri je povezana stara legenda o poganskem božanstvu Iakhsarju, ki je pregnal sovražna bitja deve, ki so preganjali ljudi. Iakhsarju so postavljali svetišča ne le v tej, ampak tudi v sosednjih dolinah. Žrtvovanja ovc in poganska praznovanja so živa še danes, kljub temu, da tudi tu v odmaknjenih gorah uradno živi pravoslavno krščansko prebivalstvo.
Dev je velik in telo ima pokrito s ščetinami. Čez dan se skriva, ponoči pa odhaja ven na lov. Ničesar se ne boji bolj od meča in ognja. Dev je podoben ljudem, le da je grd in okrog pasu je, tako kot divji prašič, poraščen s ščetinami. V davnih časih so se devi izživljali nad ljudmi: pobijali so jih, jih jedli, celo vode jim niso dali piti. Ljudje so postali pod njihovim jarmom izčrpani in šibki. Ampak nekega dne so se pojavili khati in se začeli boriti proti devom. Eden od khatov je bil Iakhsar, sveti menih, pobožen ter velike in močne postave. To moč mu je dal Bog Morige Ghmerti, da bi branil ljudi pred devi.
Pot iz vasi Roška se ob robu ledeniške doline vzpenja zlagoma preko pašnikov. Dolino obdajajo visoka travnata pobočja, po sredini teče majhna reka, vse naokrog pa je polno skal, ki jih je verjetno tja zanesel zdaj že skoraj popolnoma stopljeni ledenik. Popoln mir, slišati je le ptičje petje, kakšen kravji zvonec v daljavi in šumenje reke.
Ozka steza je vijugala med pisanim cvetjem, ravno ob pravem času smo prišli. Pred nami se je kot zastor dvigala gora Chiukhi, kot bi nakazovala konec poti. In po dveh urah smo prišli.
Iakhsar je imel majhno kapelico z meniško celico in ruševine te kapelice so še danes vidne na vrhu klifa. Zakrivali so jo veliki hrasti, s katerih se je Iakshar skril v zasedo ali nadziral območje. Iz ene korenine so odgnala štiri hrastova drevesa in še danes so tam. Prav od teh dreves je Iakhsar sledil močnemu in bogatemu devu z imenom Gamkhveura. Bil je iz močne družine devov, ki so živeli v okoliških vaseh, z ribiškimi mrežami so lovili ljudi in jih jedli.
Zeleno jezero.
Najprej Zeleno jezero. Čudovit visokogorski biser na skoraj 2500 m nadmorske višine. Zeleno barvo mu dajejo rastline, ki poraščajo njegovo dno. Nekaj fotografij in odpravili smo se iskat novo jezero.
Gamkhveura je bil ogromen dev, ne ve se, koliko glav je imel, njegova žena je imela devet glav in devet sinov. Tudi njegova mama je imela devet glav in je vzgojila devet otrok. Na glavi je nosila kotel za pivo iz nemarnega železa.
Modro jezero.
Modro jezero je bilo resnično Modro. Take modrine človek v Gruziji ni vajen. Nekaj mlajših pohodnikov se je opogumilo in zabredlo v vodo, pa je bila očitno premrzla tudi za najbolj pogumne. Mi pa smo kljub lakoti krenili naprej, saj smo se odločili malicati ob Belem jezeru.
Ko so se devi v dolini preveč namnožili, so se odločili naseliti v gorah, kjer je živel Iakhsar in ljudje, ki so molili k njemu. Devi so se zbrali in začeli graditi nova bivališča, Iakhsar pa je izvedel za to in odpravil se je proti njim.
Kmalu se je pot izgubila, hoja ni bila več tako prijetna, saj je bilo treba hoditi precej strmo po nestabilnem kamenju ali preko grmov rododendrona. Potrebovali smo več časa, kot smo predvidevali, na koncu pa le našli za skalami jezero, za katerega smo ugotovili, da je bolj sivo kot belo. Belino naj bi mu dala jezerska kreda, ki je na dnu jezera in voda je resnično izgledala motna. Bilo je hladno, ob vznožju ledenika, pihal je močan veter, med nami so se podile megle in oblaki, zato smo hitro nekaj malega pojedli in se odpravili proti dolini.
Belo jezero.
Sčasoma je pobil vse deve v dolini ob reki Iori in pokrajini Tianeti. Vrnil se je v vas Shuaphko, kjer je živel, in tudi tam premagal vse deve. Nato pa je ugotovil, da je en velik dev ušel v Khevsureti. Iakhsar je šel za njim. Sledil je reki Aragvi proti toku in prišel do vasi Roshka. Deva je dohitel nad vasjo pri jezeru Abudelauri. Ko je dev videl, da nima izhoda, se je potopil v jezero. Iakhsar mu je sledil v vodo in mu z bičem zadal smrtni udarec na dnu jezera. Devova kri je nato prekrila površje jezera in Iakhsar ni našel izhoda. Pot na prosto je bila zaprta.
Nižje spodaj je bilo spet bolj prijetno in spet sem lahko občudovala čudovite razglede in pisano cvetje. Lepo je tukaj, zahvaliti se moram Irini, ki mi je povedala za to pot. Še malo in spet smo med kravami v bližini Roshke.
Iakhsarja so pogrešali tri leta, saj ni mogel priti na površino. Ljudje so ga začeli iskati in se spraševati, kaj se je zgodilo z njim. Končno je vedeževalka odkrila Iakhsarjevo usodo in jo povedala ljudem. In naj so se še tako trudili, življenja Iakhsarju niso mogli rešiti. Vedeževalka je nato ljudem povedala, da se Iakhsar ne more osvoboditi, dokler se ne očisti pot do površine jezera. Povedala jim je še, da v vasi Blo živi možak, ki ima ovco s štirimi rogovi in štirimi ušesi. To ovco naj žrtvujejo v jezero Abudelauri in Iakhsarjeva pot bo ponovno odprta. Ljudje so odšli do možaka v vasi Blo, ki jim je podaril ovco za žrtvovanje. Ovco so zaklali in njena kri je stekla v vodo. Naenkrat se je površina jezera odprla in na površju se je pojavila diamantna skala. Na njej je sedel Iakhsar v podobi goloba.
Navdušena sem bila nad lepoto te pokrajine in ni čudno, da so že v davnih časih tu nastajale legende. V katerem od jezer je bil ujet Iakhsar, zame ostaja skrivnost. In to mi je všeč.
Slovenščina 
English (UK)