Tudi Armenija je ena tistih dežel, ki »pride za tabo«, vedno znova se vrača v vseh možnih oblikah. Tako sem jo občutila že ob prvem obisku. V ljudeh sem začutila ranjeni ponos in medlo upanje na boljšo prihodnost. Sprva zadržani se nato odprejo v vsej svoji čutnosti, želijo živeti vsak trenutek in to deliti s tabo.

 

Narava me odpelje v drug svet, prazne širjave vulkanskih kamnin, ponekod porasle ali pa tudi ne – vseeno je, navdajajo me z nostalgijo in otožnostjo, slišim zvok duduka in vetra, številnih vodnih izvirov in čutim vročino pripekajočega sonca.

 

 

Vsak prehojeni korak je užitek, čeprav fizično naporen. Tišina in brezčasje opravita svoje, samo predam se in hodim. Čutim, kako se polnim z notranjim mirom, ki ga tako potrebujem, odklopim realni svet in vase srkam vse, kar se mi ponuja – rahlo odcvetelo cvetje v poznem poletju, čebelarje, ki krožijo nad mano, v daljavi morda kanja, ki lačna išče svoj plen, veter, ki valovi plodeče trave in vroče sonce, ki mi sledi na vsakem koraku.

V daljavi črede krav, ki iščejo zadnjo sočno pašo, med njimi Jezidi, spojeni s sedlom nadzirajo svoje edino bogastvo. Njihov svet je tako drugačen od mojega in vendar smo v nekem trenutku skupaj in si delimo usodo tistega dne.

Visoko pod oblaki ležijo vulkanska jezera, rahlo valujoča gladina odseva bližnje vrhove. Na prvi pogled je vse prazno, ničesar ni, pa vendar izjemno bogastvo narave, ki me obdaja. Sedim ob obali in čakam sončni zahod. Že toliko sem jih videla, pa je vseeno vsak malo drugačen. Vsak ima svojo zgodbo, svoj hrib, kamor se skrije sonce, drugačne občutke.

 

 

Koliko ljudi je že pred mano tu občutilo enako? Kako davno in zakaj prav tu? Moja zgodba je le ena izmed številnih zgodb, ki se tu odvijajo že tisočletja. Zgodbe, ki se prepletajo in srečujejo, zgodbe, za katere si domišljam, da jih poznam, pa jih v resnici ne. Domišljija me odnese in razmišljam o ljudeh, ki so pred tisočletji hodili po istih poteh, pili vodo iz istih izvirov, opazovali zahod istega sonca in čakali na isto polno luno. Tisti ljudje, ki so nam pustili utrinke svoje umetnosti, da jo danes občudujemo in o njej pripovedujemo zgodbe. Tisti ljudje, ki so morda ob vsem tem čutili enako kot jaz? Morda.

 

 

Vrnitev iz sanj je neizbežna. Ni mi hudo, gore so me napolnile z energijo in grem dalje. Iščem in najdem nove poti, nove zgodbe, nove sanje. Grem v drugačen svet, svet, ki črpa, srka, preizkuša. In ko to najbolj potrebujem, se vrne nostalgičen spomin na širna prostranstva in energija se vrača znova in znova …