Ko sem pred približno desetimi leti prvič organizirala potovanje po Albaniji, sem vse hotele, v katerih smo prenočevali, rezervirala neposredno, le enega sem rezervirala preko lokalne turistične agencije in za plačilo rezervacije prejela vavčer. Malo me je skrbelo, ali bo vse potekalo brez težav in prvi del potovanja nismo imeli nobenih problemov. Potovali smo preko Srbije in Makedonije in se mimo Ohridskega jezera zapeljali v Albanijo, kjer smo se s skrajnega juga počasi pomikali prosti severu do Skadra, zavili na Kosovo, spet v Makedonijo in preko Srbije nazaj domov. Štirinajstdnevna avantura z minibusom je bila uspešna, izredno prijetna skupina pa je s svojim prijetnim vzdušjem pripomogla, da smo se na potovanju tudi neizmerno zabavali.

Na vsakem potovanju se praviloma kaj zaplete in je potrebna improvizacija in tudi tokrat je bilo tako. Ampak potovali smo po Balkanu, tam pa z improvizacijo ni težav, če se le prepustimo toku dogodkov in malce odklopimo našo slovensko zategnjeno miselnost.

V programu smo imeli tudi ogled Arheološkega parka Apolonia, nekdanje izredno pomembno antično mesto z bogato knjižnico, velikim pristaniščem, ki je povezovalo Apeninski polotok s severnim delom Grčije, ostanki bogate arhitekture pa še danes kažejo blišč in sijaj tega mesta. Imeli smo srečo, da je ravno na dan našega obiska po parku vodil lokalni arheolog, katerega pripovedovanje je bilo tako zanimivo, da smo se tam zadržali precej več časa, kot je bilo predvideno. Ko smo v senci drevesa še vedno poslušali zanimive zgodbe iz preteklosti, morali pa bi že biti v hotelu, kjer naj bi vavčer potrjeval našo rezervacijo za polpenzion, sem poklicala v hotel, da bi jih obvestila o naši zamudi. Oglasil se je mlajši moški, vsaj tako je bilo slišati po telefonu, in začela sem se opravičevati in razlagati, da pridemo zelo kmalu. Možakar me je nekaj časa poslušal, potem pa zelo začuden odvrnil, da naše rezervacije nimajo zavedene in da so ta dan že polno zasedeni, da pa lahko pridemo v petek, ko imajo še nekaj prostih sob. Glede na to, da je bila sreda, seveda nismo mogli na proste sobe čakati do petka, ko smo imeli rezerviran hotel že precej na severu. Zdelo se mi je čudno, ampak bila sem prepričana v njegovo zmoto, saj sem vendar imela vavčer lokalne agencije! Mislila sem si, da možakar na recepciji pač ne razume dobro angleško, morda je zamešal datume …

Kakorkoli, po ogledu smo se z avtobusom odpeljali do hotela, z vavčerjem v roki sem odhitela na recepcijo, da potrdim zmoto mladega receptorja, pa mi je dokazoval, da se ni zmotil. Malo mi je postalo vroče – kam naj dam petnajst potnikov, šoferja in sebe, če je bil to takrat edini hotel v mestu? Zahtevala sem šefa hotela in na srečo je bil tam. Pokazala sem mu vavčer lokalne agencije, ki je potrjeval rezervacijo za tisti dan in potrdilo, da je bila storitev plačana že vnaprej. Zahtevala sem sobe, večerjo in zajtrk in mu povedala, da s potniki ne gremo nikamor in naj nam na nek način zagotovi to, kar smo plačali. Zdaj sem že bila malo nervozna, seveda mi ni bilo vseeno, kaj bo s potniki, saj smo bili vsi skupaj po celem dnevu in pohajkovanju po vročini lačni, žejni in utrujeni. Šef se ni prav nič sekiral, malo je pomislil in mi naročil, naj potnike odpeljem na vrt pred hotelom na hladno pivo, on pa da bo vse uredil in da se bo vrnil čez petnajst minut. Usedel se je v avto in odpeljal. Že sem videla črni scenarij, da šefa seveda ne bo nazaj, mi pa bomo celo noč presedeli na vrtu in do jutra čakali sobe … Pa na srečo ni bilo tako, šef se je res vrnil čez četrt ure, komaj smo uspeli spiti pivo. Zagotovil nam je, da je našel za nas hotel in da naj z avtobusom sledimo njegovemu avtu. Odpeljali smo se po avtocesti in že po nekaj sto metrih se je ustavil na bencinski črpalki, za katero je bilo gradbišče, kjer je nastajal nov hotel. Nisem bila čisto prepričana, kam vse skupaj vodi, vendar sem sledila šefu, ki nas je odpeljal v tisto polovico, ki je bila že narejena, hodniki so bili sicer še polni peska, ampak sobe so bile že urejene, velike in čiste, z novim pohištvom, postelje z baldahinom, moderno kopalnico. Uf, odleglo mi je. Razdelili smo si sobe, na bencinski črpalki pa mladi prodajalki naročili, da bomo kupili vse pivo, kar ga ima, naj ga le da hladit – po precej napetem vzdušju in nelagodju smo potrebovali točno to. Šef je bil zadovoljen, da je rešil problem in ko sem ga vprašala, kam naj potnike pripeljem na zajtrk, saj v tem hotelu razen enega hodnika s sobami še ni bilo dokončanega prav nič, je potrdil, da lahko pridemo v njegov hotel, da je to urejeno. Ob 7h zjutraj? Seveda, zajtrk bo ob 7h pripravljen. Odlično, zdaj sem si res oddahnila in si tudi sama z veseljem privoščila pivo.

Zjutraj smo vstali zgodaj, saj nismo hoteli zamuditi dogovorjenega zajtrka – joj, zdaj šele vidim, kako sem bila nekoč neizprosna do svojih potnikov in zahtevala zgodnje vstajanje. Seveda smo prišli pred zaklenjen hotel in odločili smo se počakati, saj smo zajtrk plačali, šef je obljubil, da je vse dogovorjeno – torej smo želeli dobiti, kar nam je pripadalo. Okrog pol osmih je prišel kuhar, vidno utrujen in neprespan in prav nič mu ni bilo jasno, ko smo mu razlagali, da čakamo svoj zajtrk in da ne bomo odšli, dokler ga ne dobimo. Malce slabše je govoril angleško, zato je bila komunikacija precej težja, ampak ko sem spet zahtevala šefa, je začenjal razumeti, kaj mu razlagamo in čez dobre pol ure nam je prinesel pečena jajca, nekaj kruha in kavo. Ko je zahteval plačilo, sem mu začenjala razlagati, da je že vse plačano, da nam je šef potrdil in da naj ga kar pokliče in vpraša. Res ga je poklical, šef je potrdil moje trditve in zadovoljni, da smo zgodbo v tem hotelu zaključili, smo se odpeljali raziskovat nove kraje.

Od tu je spet vse teklo brez težav in ko sem podobno odpravo organizirala leto dni kasneje, nisem bila prepričana ali naj spet rezerviram ta hotel ali ne. Naj jim dam še eno priložnost ali ne? Padla je odločitev: dam jim še eno priložnost, ampak tokrat bom rezervacijo opravila neposredno s hotelom in ne preko lokalne agencije. In rezultat? Vse je bilo tako, kot smo se dogovorili, čakale so nas sobe, vendar sem bila nad njimi razočarana, videlo se je, da že dolgo ni nihče ničesar obnovil.

Po naslednjem potovanju po Albaniji sem se odločila, da tja ne bom več organizirala potovanj, saj je preveč hitro začel prevladovati množični turizem, pozidali so preveč lepih in neokrnjenih plaž (tudi na zavarovanih območjih) in zame Albanija ostaja le še ena od Sredozemskih dežel, ki so se vdale kapitalu, hoteli in plaže ob obali so podobne tistim v Italiji, Grčiji in Španiji, tudi notranjost je začela spreminjati svoj značaj. Zato se tja nisem več vrnila. Mi bo pa za vedno ostal v spominu dogodek iz mesta Lushnjë in dejstvo, da se je na potovanjih po Balkanu treba le sprostiti in stvari se že nekako uredijo. Tako ali drugače pač.

 

Kranj, 3. 7. 2023